Klub oboževalk Matije Pretnarja

Penzionski mož

Od nekdej gospe so nad faksom nam bdele, al’ take ko Silva bilo ni nobene, nobene oktobra b’lo bolj zaželene, da bruce spred vrat referata prežene. – Na straži odkar je danica vzšla, mafije naše je botra bila. Delila izkaznice je in modrosti, privzgajala nam je oddelčno kulturo in starševsko vsem nam nudila figuro, iz brucev smo rasli pred njo v profesuro. Nihče ni uspel je povleči za nos, ga stakne nazadnje, ki bil ji je kos. Ko hiša sameva, nadure sešteva, zagleda pred sabo iz ZPIZ-a junaka; enac’ga pod soncam mu ni korenjaka, odločbe njegove želi si vsaka… a Silva le stavbo zaklenit’ želi, utrujena v avli ugaša luči. To videt’, uradnik se Silvi približa: »Al hotla v penzion bi oditi?« ji pravi, »O tvoji potici poslušal sem davi, bi v miru jo pekla, ponudila h kavi? In druščino pasjo sprehajala kdaj? Kaj čakaš še, Silva? Popeljem te v raj!« To reče in se ji globoko prikloni, sladko mu nasmeja se Silvica zala: »Noben’ga dopusta še nisem jemala, de čakala tebe sem, res je, ni šala – sem delovno dobo dopolnila zdaj, zatorej le hitro papirje štempljaj!« Nad faks so zgrnili se črni oblaki, zasliši se suhih flomastrov cviljenje, zasliši študentov ’zgubljenih hitenje, zasliši profesorjev rednih ihtenje: »Se mar potopila bo FMF ladja, ko šla je največja od tet iz ozadja?« Ne boj se, ti Silva! le mirno odidi, da ti si oddahneš, da glava počije, a kdaj naj korak ti do nas še zavije, da pade beseda, da kava se spije. Ostane spomin naj na nas ti ljubeč, želimo ti sreče in zdravja čim več!